Reportaža: Hotel Plesnik
Uganka vzporedne realnosti v nedrjih Logarske doline
Na razgledni točki na Solčavski panoramski cesti ustaviva kolesa, snameva čelade in zakorakava po širokem lesenem razgledniku. Ob požirku naravne kisle vode, s katero je pred nekaj kilometri Lili napolnila steklenico, obstaneva, obdana z zelenilom in zvoki narave. Zazdi se, da je vsaka misel pomirjena in vsak vdih povezan z neizmerno lepoto tega kraja. Navdihujoča panorama ne oznanja le pričetka najinega raziskovanja čarobne Logarske doline, ampak odpira tudi novi portal duhovnih izkušenj.
Desno nad nama se dvigujejo mogočni vrhovi Kamniško-Savinskih Alp: Ojstrice, Planjave in Brane. Levo žari v soncu pokončna stena Raduhe, mojega prvega dvotisočaka, na katerega so me, desetletnika, vodili s starši in je še danes moja najljubša gora. Za nama, na južnem pobočju Oljšave, opaziva med sivimi skalami tik nad gozdnim robom vhod v Potočko zijalko, arheološko-palenteološko jamo, v kateri so odkrili okostja jamskih medvedov in 30 tisoč let staro orodje kamenodobnega človeka. Pogled proti nebu razkrije dve kanji, ki krožita kakšnih dvesto metrov nad nama. Za hip zavidam njunim razgledom, nato pa pomislim, da je to eden tistih slovenskih krajev, kjer rišejo veličastne krožnice med vršaci še redkejše in mogočnejše ujede.
“Kakšen neverjeten košček sveta,” reče Lili, medtem ko se najin pogled ustavi naravnost pod nama. Tu spodaj leži naravni čudež, zaradi katerega sva pravzaprav prišla: Logarska dolina, en najlepših alpskih ledeniških dolin na svetu, in v njenem središču najin novi dom za naslednjih nekaj dni – Hotel Plesnik. Ta se po oceni Luxury Travel Guide kiti kar z dvema laskavima mednarodnima nazivoma: Luxury Boutique Hotel – Global Award Winner in Luxury ECO friendly Hotel of the Year. Hotel ima izjemno, 80-letno tradicijo, vodi pa ga družina Plesnik, ki biva v tej dolini že 700 let.
Najina misija? Odkriti, kakšne krožnice rišejo in kakšne sledi puščajo ti ljudje in kaj je pravzaprav tisto, zaradi česar je Hotel Plesnik poseben, čaroben, butičen in gostom prijazen. Njegovo prvo skrivnost sva razkrila pravkar, vsekakor je poseben že zaradi izjemnega naravnega okolja. Ampak zelo dobro veva, da je to šele uvod v navdihujočo Plesnikovo zgodbo.
BUTIČNOST PO PLESNIKOVO
Nič manj vznemirljivo kot raziskovanje naravnih lepot tega odmaknjenega predela Slovenije, ni odkrivanje pojmovanja butičnosti, ki zaznamuje hotel Plesnik. Butičnost ob številnih definicijah najbrž vsakdo dojema skozi lastne prioritete. Ko posediva z lastnico hotela Martino Plesnik, naju seveda zanima, kako jo dojema nekdo, ki je na stene hotela izobesil tako laskave nazive.
“V našem primeru gre za pretanjen občutek za goste, sobivanje z naravo in domačini, trajnost, ekskluzivnost, individualno obravnavo ljudi in ponudbo, ki je prirejena potrebam sodobnega človeka. Želim si verjeti, da smo edinstveni in drugačni v pozitivnem pomenu besede,” pravi sogovornica, ki vidi svoje poslanstvo v oživljanju sanj prednikov glede razvoja družinske tradicije turizma.
Navdihujoč pogovor z njo le še vzplamti najino željo, da odkrijeva dušo in misterij tega kraja.
PRIPOVED O POVEZOVANJU DRUŽINE, TRADICIJE IN NARAVE
Kakšno uro po svitu se naslednji dan začne s terapevtsko hojo bosih nog po mokri in mrzli trati za hotelom. Čeprav so vrhovi Alp že pobarvani s toplimi žarki iz vzhoda, v dolino sonce ne bo posvetilo še kakšno uro in pol. Nikjer žive duše, zrak je svež in diši po zadnji košnji, jutro pa spokojno, kot se za začetek septembra spodobi. Edini zvok je živahno šumenje slapa Palenk, ki umirja, a ne uspava. Ravno dovolj je močno, da preglasi tiste misli, ki niso vredne lepote tega jutra.
To jutro je najina prijazna gostiteljica direktorica hotela Nina Brdar Plesnik. Prinese nama tople volnene nogavice in bananin kruh. Čaj pristavi kar na odprto ognjišče, zeli pa z Lili natrgata gredoč od hotela.
Ne pomnim, kdaj sem po rosni travi nazadnje hodil bos. Precej nenavadno je, ampak prijetno in zelo prvinsko. Ko naju koraki pripeljejo do bazenčka za knajpanje, je občutek mrzline vode iz slapa resnično poživljajoč. Na neobrisane noge navlečeva tople nogavice in se s čajčkom v rokah prepustiva Ninini zgodbi. V navdihujočo pripoved poveže družino Plesnik, Logarsko dolino, zeli in zdravo hrano, ajurvedo, Sebastiana Kneippa in celo zmaje.
V SVETU POVEZANIH, ZDRAVILNIH TRADICIJ
“Raziskovali smo, kako so včasih delovali zdravilci. Vsi imajo, ne glede na to, iz katerega konca sveta prihajajo, enake pristope. Pri ajurvedi, najstarejši znanosti o življenju, je denimo poudarek na hrani, zeliščih in dobrem počutju, sproščanju. Podobne vrednote, kot jih že tisočletja postavljajo v ospredje v Indiji, najdemo pri Kneippu, ki je bil iz Nemčije: umirjeno življenje, zdravilna moč vode in sonca, zelišča in domača hrana iz vrta. Vsi postavljajo v ospredje pomen prave hrane, terapije z vodo in umirjenost,” razlaga Nina.
Plesniki se zavedajo, da je v času socialne in ekološke krize pomembno, da najdemo stik z naravo, da svoja potovanja naredimo drugačna. Da nas naše poti pozitivno spreminjajo in da z njimi iščemo predvsem sebe. Naravo in energijo svoje doline so povezali v celoto in zasnovali koncept celostnega sprejemanje sebe in okolice. Z EKO hišo na razpotju – sosedi, sorodniki in hkrati izjemnimi turističnimi ponudniki – so oblikovali koncept, imenovan “Pristna moč narave” V njem so združili kakovostno ekološko in lokalno pridelano hrano, doživetje alpskega eko velnesa za krepitev zdravja in dobrega počutja, aktivnosti v naravi in navdihujoče sprehode pod ali med vrhovi Kamiško-Savinskih Alp.
Zasnovali so programe antistresne terapije, meditacije, masaže in razstrupljanje skozi velnes, savnanje, knajpanje in zdravo hrano. S strokovnjaki so v okolici prepoznali in označili energetske točke, ki pomagajo pri čiščenju, povezovanju z naravo in samim seboj. Najdemo jih ob skalnih balvanih, pri slapu Rinka in v samem srcu doline – točki, ki se nahaja neposredno ob hotelu Plesnik. Eden od teh energetskih virov je tudi ob Plesnikovem brestu, starem osamelcu nedaleč od hotela. Tam sva z Lili odkrivala terapevtski učinek, znan kot shinrin-yoku, kar po japonsko pomeni “kopanje v gozdu”, po slovensko pa bi mu lahko rekli gozdna terapija in je še eno znanje naših prednikov, ki so ga implementirali tukaj.
UNIKATNI POGLED NA SONARAVNO BIVANJE
V Logarski dolini sonaravno bivanje in trajnost nista modni muhi, niti princip, ki bi ga uvedli, ker se to pač danes počne. To je način, ki ga edinega poznajo in so ga sprejeli zase in za svoje zanamce. Dolina je bila že leta 1987 razglašena za krajinski park. Kot del Solčavskega, ki je prejemnik naziva Evropske destinacije odličnosti, pa se uvršča med najodličnejše primere trajnostnega razvoja v Evropi. Skozi trajnostni življenjski slog so se tu odločili postaviti v ospredje tri osnovne etike permakulture: skrb za ljudi, za zemljo in pravično delitev presežkov. Oblikovanja ponudbe so se lotili tudi skozi principe “Zmajevega sanjanja”. Njegov ustanovitelj John Croft je metodo trajnostnih pristopov pri vodenju projektov zasnoval na štirih fazah: sanjanje, načrtovanje, izvajanje in praznovanje. Da se ga tukaj držijo, jim ne pomaga le pri ohranjanju dediščine, naravne raznolikosti ter zgodovinske in ekološke kakovosti okolja, pač pa prispeva k temu, da lahko močne energije prostora občutijo tudi obiskovalci.Dejansko tudi midva po nekaj dnevih bivanja tukaj čutiva še večjo kreativnost in navdih; zdi se, da bi lahko ustvarila karkoli!
Nič ni naključje, znova opažam. Tudi to ne, da je nastanek Logarske doline povezan z legendo o zmaju Lintverju, močnem in strašnem, prav takšnem, kot je tukajšnja narava, ko se razdivja z nebotičnih vrhov v doline. Na svetu ni prav veliko krajev, katerih nastanki so povezani z legendami o zmajih. Po izročilu simbolizirajo zmaji nadnaravno moč, modrost, moč, skrito znanje in zavest iz drugega vesolja, ter pomagajo na prehodu ene dimenzije v drugo. Po Tjaši Doleraj, znanem slovenskem duhovnem mediju, je Logarska dolina močna energijska točka nacionalnega pomena, v kateri je sidran močan portal univerzalne zavesti. Reka Savinja, ki izvira nad Logarsko dolino in ji podarja življenje, pa predstavlja milino, nežnost in materinsko energijo.
Genius loci te doline je resnično izjemen. Stoletja ohranja ravnovesje med človekom in naravo in pospešuje njuno harmonično sobivanje. Vodi k boljšemu razumevanju sebe in sveta ter k ohranjanju lepote in edinstvenosti tega kraja. Morda je prav močan duh tega kraja ključ za razumevanje globoke povezave med domačini in njihovim okoljem, nenazadnje tudi za razumevanje najinih občutij. Najino zadnje jutro v hotelu Plesnik se prav zares zavzameva, da čutiva to okolje precej drugače, kot sva ga v času prihoda. Dolina naju je prevzela.
SKOZI PORTAL PRVOBITNOSTI IN STARODAVNEGA ZNANJA
“Počutim se, kot bi se lahko dotaknila teh vrhov,” pokaže Lili proti goram. Tudi jaz začutim, da me je ta kraj resnično prevzel. Nekaj dni iskanja njegove zgodbe, edinstvenih lastnosti, zgodovine, kulture in naravnih značilnosti je očitno vzpostavilo posebno vez. Na poti k krepitvi osebne moči te tukaj vsak korak odpira k naravnim lepotam in energijam, povezuje z energijo zemlje in dreves, ki odpirajo pozornost in občutenje za prepoznavanje lastnih notranjih sporočil. Ljudje živijo tu v spoštovanju svojih korenin, izjemne narave in njenih energij, kakovost svojega okolja pa povezujejo s starodavnim znanjem o življenju, prvobitnostjo različnih filozofij iz drugih okolij in svetovnih nazorov. In vse to v delijo tudi svojimi gosti.
Hotel Plesnik sva doživela kot prostor, kjer se odvija nekakšna vzporedna realnost in ponuja kakovostnejšo različico bivanja. Njegova celostna ponudba je pozorno in z občutkom zgrajena iz sestavin tega izjemnega okolja in postavlja v ospredje dobro počutje vseh, ki ga obiščejo. Prav narava je najbolj zaslužna za njihovo holistično in transformativno ponudbo, in seveda tisti, ki so imeli nekdaj in imajo tudi danes posluh zanjo. Martina Plesnik, ki jo je življenjska pot že pred mnogo leti povedla v tujino, pravi, da se od doline vsakokrat poslovi s težkim srcem. Še zadnjo tančico skrivnosti čarobne Plesnikove zgodbe, vso to iskreno in pozitivno energijo, nama odkrijejo prav njene besede o tem, kako vidi ta kraj čez 30 let:
“Vidim neokrnjeno naravo, čisto vodo, mir in ljudi, ki prihajajo po zdravje. Vidim otroke mojih nečakov in nečakinj, ki nadaljujejo našo tradicijo in vrednote. Vidim Logarsko dolino kot prostor, kjer so ljudje lahko srečni.”
