Reportaža: Nebesa Chalets
Med zemljo, nebom in refleksijami lastnih obzorij
Na trato, ki meji na strmo pobočje, si od hišk privlečeva robustne in udobne lesene stole in jih postaviva na vogal zelenice. Sedeva ob rob Nebes in se zazreva v 360-stopinjsko platno, na katerem vrtijo nebeški razgled. Prav takega, kot ga prvič srečaš na njihovi spletni strani in hrepeniš po tem, da bi ga nekoč doživel v živo. Narediva nekaj selfiejev, nato pa še nekaj posnetkov krasne vedute Krnskega pogorja onkraj doline. Navdušena sva! Ne veva, kam bi gledala, o čem bi najprej govorila. Vse te lepote sploh ne moreš naenkrat zajeti, ne s pogledom ne z besedami.
Ko se po nekaj minutah umirijo čustva ob prvem srečanju z imenitnim razgledom, spontano zamre tudi najin pogovor. Preveč zgovorna je tihota te lepote, da bi iskala katero drugo temo. Iskreno očarana nad krajem, ki je v živo še lepši kot na fotografiji, se prepustiva pišu vetra in oddaljenemu oglašanju ptic. Za april je vreme božansko. Toplo s svežo nebeško modrino in belimi puhastimi oblaki. Lili se potopi v knjigo Sonce in dež avtorice Ane Roš, najboljše kuharske mojstrice na svetu, ki jo z Nebesi vežejo družinske vezi. V njej med drugim opisuje kraje, ki nama jih pravkar ponuja razgled, deželo zelenih gozdov in kot solza čistih rek, ob katerih je odraščala.
Sedeč na sosednjem stolu pestujem velik daljnogled, ki je del opreme vsake od štirih hišk, namenjenih gostom, in uživam v tem, da se mi ob opazovanju okolice sestavljajo zgodbe trenutnega navdiha. Približa mi zavoje turkizne Soče na dnu doline in voznike avtomobilov pred Kobaridom, ki se jim še sanja ne, da jih nekdo tako od daleč in zviška opazuje. Pa skrivnostne jase Krna na nasprotni strani doline, ki jih prečesavam eno za drugo, iščoč kakšnega gamsa. Slika v okularju ponuja perspektivo, ki je mati narava človeškemu očesu ni dala: ne povečuje le podob fizičnega sveta, ampak razkriva tudi razsežnosti njegovih manj otipljivih oblik, olepšane z zaznavanjem oddaljenega opazovalca. Kako bi lahko sploh lepše in bolje raziskal ta nebeški kotiček?
NARAVNO ZATOČIŠČE VISOKO NAD VSAKDANOM
V objemu neokrnjene narave in mogočnih vršacev Julijskih Alp se obiskovalcu pet ovinkov nad vasjo Livek prikaže majhna oaza miru, ki ji pravijo Nebesa. Kot skriti dragulj, visoko nad dolino reke Soče, ponuja edinstveno zlitje alpske svežine in sredozemskega sonca, ustvarjajoč naravno zatočišče, v katerem se lahko človek poveže z naravo na povsem nov način. Štiri hišice, kot gnezdeca za dva, se zdijo kot del narave same, kot da so spontano vzniknile iz zemlje. Velika steklena okna zlivajo interier z okoliško pokrajino in ustvarjajo občutek lebdenja med nebom in zemljo.
Spokoj, ki ga nudi ta oddaljeni kraj, v katerem se je čas ustavil, je povezava z naravo in svetom v najčistejši obliki. Tukajšnje poti prinašajo srečanja z divjimi živalmi, od življenja kipečimi potoki ter prekipevajočima floro in favno. Ta osupljiva lepota po eni strani pomirja, po drugi navdihuje, z vsakim letnim časom pa prinaša novo življenje in nove čudeže; od cvetočih pomladnih travnikov do tihe čarobnosti debele snežne odeje. Res bi bilo čudovito, ko bi vse te podobe lahko videl in doživel v živo.
V OBJEMU SOČE IN SPREMINJAJOČIH SE PODOB ČASA
Lili najde v Anini knjigi pesem Soči, ki jo je napisal Simon Gregorčič, in mi jo prebere. Poslušam njene besede in se prepuščam razgledu na opevano reko daleč pod nama. Vsem Slovencem dobro znane rime je skoval najbolj znan slovenski lirični poet in katoliški duhovnik, rojen prav tu, nedaleč od Kobarida. Domoljubno pesem, posvečeno reki Soči in njeni lepoti, smo se v šoli morali vsi naučiti na pamet, tako kot že naši starši. Ampak še nikoli verzov o Soči nisem doživel tako polno in živo kot z razgledom, ki mi je bil pravkar dan. Res, krasná je ta bistra hči planin.
Soča nosi s seboj skrivnosti, čudenja in življenje samo. Teče v ritmu prvobitne narave, ki sega v globine časa. Odraža zgodovino, naravo in dušo teh krajev med Kobaridom in Bovcem, kjer visokogorsko kraljestvo povzdiguje njihovo lepoto visoko proti nebu. Kristalno čista voda je dom številnim življenjskim oblikam, med katerimi je najbolj znana znamenita soška postrv. To divje in inteligentno bitje je simbol tega kraja in opomin na krhkost naravnega ravnovesja. Njena zgodba govori o boju, preživetju in upanju, opominja, kako pomembno je skrbeti za dragoceno dediščino.
Za domačine je Soča kot življenjska nit, ki veže preteklost in sedanjost, naravo in kulturo, mir in prvinske strasti. Na njenih nabrežjih pa se od nekdaj zbirajo tudi popotniki in iskalci resnice, ki prihajajo od povsod, vsak s svojim bremenom in sanjami. V prepletu občutkov miru in lepote, ki jih prinaša reka, v iskanju sprostitve in pustolovščin, se napajajo v čarobnosti njenih zavojev. Sploh ne čudi, da so na njenih obrežjih posneli kultno filmsko serijo Zgodbe iz Narnije.
Z letnimi časi se tudi Soča odeva v različne barve, ki odražajo njeno večno moč: pomladna turkizna prinaša ledeniško svežino in bujno življenje, poletje odseva modrino neba, smaragdno zelena pa para tople bakrene odtenke jeseni. In ko zima prinese svojo tiho belino, reka prepeva pesem, ki seže onkraj časa.
ISKANJE SMISLA MED ODMEVI PRETEKLOSTI
Medtem ko z daljnogledom vztrajno iščem divjad na planotah Krna, ki leži na drugi strani reke in njene zelene doline, ugledam na majhni jasi gručico planincev. Kot majhne pikice se milimeter za milimetrom premikajo proti vrhu. Zanima me, ali med šumenjem Soče in šelestenjem listja slišijo tudi šepet preteklosti. Njihovi koraki jih namreč peljejo po poteh vojakov, ki so pred mnogimi leti umirali na krutih bojiščih tega pobočja. Prikličejo komu podobo bitk, ki so razdejale ta mirni kotiček narave?
Zgodovina teh krajev je podčrtana z dramo prve svetovne vojne, ki je tu pustila neizbrisen pečat. Še danes pride sem marsikdo prav zaradi vojaškega spomina, ki visi nad temi kraji kot presunljiv duhovni portret preteklosti. Vsi tukajšnji gorski vrhovi nosijo brazgotine spopadov prve svetovne vojne in njihovi grebeni so še zmeraj nemi pričevalci človeške tragedije. Vsak kamen in vsak grm skriva sled zgodovine, prav vse je ostalo ujeto v času. Kdor stopa po poteh Kolovrata in Krna, se ne le sprehaja le skozi pokrajino, temveč skozi zgodbe vojakov, ki so ovekovečene v Hemingwayevem romanu Zbogom, orožje.
Ob tem me najbrž tudi zaradi imena prešine spomin na epski film Nebeško kraljestvo – Kingdom of Heaven – iz leta 2005, ki razkriva ozadje križarskih vojn iz 12. stoletja. Ideja o nebeškem kraljestvu kot nekakšnem cilju, za katerega se borijo kristjani in muslimani, je prikazana kot simbolno iskanje miru, sprave in duhovne plemenitosti v središču vojnega kaosa, vrtinčenja plamenov vojnih strasti in verskega fanatizma. Tako film kot zgodovinsko zaznamovana pokrajina pred menoj se dotikata globin človeške duše in nas opominjata, da je mir krhka dragocenost, ki jo je treba ceniti in negovati.
Je zdaj vse to končno zgodovina, prehajamo vendarle v neko višjo razsežnost človeškega razvoja? Kako daleč smo od visokih vibracij srca in čiste ljubezni?
V Nebesih so sončni žarki pravkar prebili še zadnjo meglico nad vrhom Krna, tako kot v filmu Kingdom of Heaven tudi v najbolj temačnih trenutkih zasveti luč upanja. Skozi okular se ozrem po planincih, a jih več opaziti. Pa tudi gamsa nisem našel še nobenega. Nekaj pa vseeno vidim zelo dobro: ko posije sonce, postanejo ti kraji najlepši na svetu.
V TRENUTKU POVEZANOSTI MED NEBOM IN ZEMLJO
Tiho bolščanje v daljne svetove mi odpre tudi vrata do lastnega miru, da spontano preidem v nekakšno meditativno stanje. To, kar doma v fotelju zahteva napor, se tu zgodi samo: glava se izprazni. Ostanejo le tiho šumenje vetra, nežno valovanje trave pod nogami ter tu in tam šelestenje listov Liline knjige. Neskončna modrina neba in trenutna privzdignjenost nad vsem, kar je zemeljskega, telesnega in obremenjujočega, postaneta moja edina sopotnika potovanja vase.
Na tem vrhu, kjer se nebo dotika zemlje, se zdita vsaka skrb in nemir sveta majhna in nepomembna. Ta neverjetni prostor med nebom in zemljo osredotoča na sedanji trenutek – tistega, ki je v celem veličastnem krogu življenja edini pomemben in nosi v sebi ves potencial. Sedeti pred razgledom Nebes pomeni odpreti vrata svoje duše in dovoliti, da te preplavi občutek hvaležnosti za vsak dih, za vsak trenutek, ki ga imaš v tem čudovitem življenju. Mar ni to nekaj enkratnega? Tiho opazovanje oblakov, ki bi se jih skoraj lahko dotaknil, je ta hip moje zadnje preostalo miselno oblačilo. Polni me z občutkom povezanosti z vsem, kar me obdaja.
La vita è bella!
Potop v tišino moje notranjosti prekine bernski planšar Ash, ki veselo potisne svojo veliko glavo med najina stola. V hipu mu oprostim, da zmoti idilo blažene tihote, pravzaprav nikogar na svetu ta hip ne bi bil bolj vesel! Ash ni le pomemben član družine Maje Roš Kanellopulos in moža Sama, ki upravljata z Nebesi, ampak je zagotovo tudi največkrat fotografirano bitje te butične turistične destinacije. Ne gre drugače, kot da ga imaš rad in seveda oba zakopava prste v njegov mehek črno-beli kožuh. Slednjič iz čistega ugodja pade vznak in dvigne sprednje tace proti nebu.
O VEČNOSTI V SENCI MINLJIVOSTI
Ash izžareva neizmerno pasjo dobrohotnost. S svojimi toplimi in nežnimi očmi pooseblja ljubezen, vdanost in brezpogojno zaupanje. Žal pa ta njihov kuža pravkar odslikava tudi vso minljivost življenja v njenem neusmiljenem in neustavljivem krogu. Ima namreč kostnega raka. Kakšen dan je malo boljši, kakšen dan pa ne hodi prav veliko. Vsako jutro se z nelagodjem ozirajo proti njegovemu ležišču, ali je že vstal. Rečeno je namreč, da ko se nekega dne ne bo več postavil na noge, bo pri koncu svoje poti. Družina Roš o tem le stežka govori. Vsak nov dan je darilo za tiste, ki imajo privilegij, da z njim delijo svoj zemeljski čas. S to brezmadežno pasjo dušo, ki pooseblja ta posvečeni kraj.
Ash se pri nama prav dobro počuti in čez čas se vsak zase zastrmimo nekam daljavo, v to neizmerno lepoto narave. Moje čudenje nad njeno enkratnostjo zdaj preplavi hvaležnost; hvaležnost, da sem, kar sem in kje sem. Hvala vesolju za ta nebeško lep kotiček! Hvala vsem, ki ga osmišljajo in skrbijo zanj. Ob veličastnem razkritju narave spominja na lastno majhnost, opominja, kako dragoceno je vse, tudi tisto, kar imamo v naših življenjih za najbolj samoumevno. Nebesa so kraj, kjer se srečaš z lastnimi mejami in se na robu resničnega povežeš z večnostjo.
