Moje potovanje k sebi
Čuječnost kot ključ do polnega življenja
Piše: Dušan Waldhütter
V svetu, za katerega se zdi, da resnično drvi in zaradi katerega vse pogosteje živimo mimo sebe, mi zavestna izbira čuječnosti postaja vse pomembnejše orodje, da umirim konje in vsak dan znova pričnem moje potovanje k sebi. Veseli me spoznanje, da to zame ni zgolj tehnika, še manj pa trend, ampak moj novi način življenja. Želim živeti zavestno, prisotno in z namenom. Dovolim si to postaviti na prvo mesto in veste kaj? Resnično uživam v tem! Čuječnost me uči sprejemanja vsakega trenutka, brez sodb brez pretvarjanja. Uči me živeti na polno.
Začne se že ob prvih mislih, ob prebujanju novega dne. Brž ko jih ozavestim, pričnem tudi zavestno dihati. Z osredotočenjem na dih odpravim težke misli, ki jih ima jutro ob zaprtih očeh tako zelo rado. Ko si nato pripravim čaj, ga ne popijem več na način, da sploh ne vem, kdaj sem to naredil in kakšen okus je imel, ampak naredim iz njegove priprave cel ceremonial. Ko je slednjič v skodelici, začutim njeno toplino v svojih dlaneh, vdihnem njegove vonjave in sem pozoren na to, kako me pomirja vsak požirek. In ko korakam po naši Poleni, kjer skoraj vsak dan prehodim pet kilometrov, sem pozoren na zvok vetra, vonj trave, igro svetlobe med krošnjami, oglašanje vran. Včasih sem bil tudi ob hoji z mislimi nenehno pri službi. Zdaj pa več ne. Kar me obkroža tisti hip, niso le slike, ki jih vidim, ampak izkušnje, ki jih občutim z vsemi čutili.
Čuječnost vabi, da postaneš raziskovalec svojega notranjega sveta. V trenutkih tišine lahko opazuješ svoje misli, čustva in odzive, ne da bi jih sodil, zanikal ali odrival. Prav v tej odprtosti do sebe in sveta vedno bolj čutim pot do svojega bistva, in v povezanosti z njim, da globokega zadovoljstva.
Prvi korak k večji čuječnosti je pravilno dihanje. Ko zavestno vdihnem in izdihnem, ne napolnim le telesa s kisikom, temveč spodbudim osredotočenost in umirim um, kar mi včasih, kljub želji in vse pogostejši potrebi, skorajda ni uspevalo. Globok vdih je kot pozitivna energijska injekcija, dolgi izdih pa odnaša napetost. Dihanje je moj močan zaveznik, vedno pripravljen, da me vrne v ravnovesje. Všeč mi je misel, ki pravi, da se nadzor nad lastnim življenjem začne s kontrolo nad lastnim dihanjem.
Naslednji korak, ki ga zavestno mojstrim, je opazovanje. Čuječnost me vabi, da pogledam svet z novimi očmi – da opazim drobno mravljico na pragu, občutim toplino sončnih žarkov na koži ali zaznam subtilne spremembe v svojem razpoloženju. Vsaka podrobnost postane priložnost za globljo povezanost z mano in mojim okoljem. Včasih vsega tega nisem opazil, zdaj se učim, da lahko že najmanjša stvar postane povod za občutek in izražanje hvaležnosti – nekaj, kar sem nekoč premalo cenil.
Moja tretja vaja, ki me krepi v smeri popolne prisotnosti, je predvidevanje. Čuječnost me uči, da se ne ukvarjam s strahovi ali skrbmi, ampak z radovednostjo spremljam dogajanje in svoje odzive in se pripravim na zavestno delovanje. Vidim in občutim, da na ta način povečujem notranjo moč in stabilnost.
MOJE POTOVANJE K BOGATEJŠIM TRENUTKOM
Opažam, da se vse pogosteje osvobajam nenehne naglice in da so trenutki dragocenejši. Več mojih odločitev je bolj premišljenih, odnosi postajajo globlji, komunikacija pa mirnejša, pod nadzorom in z manj konflikti. Pot po kateri grem, seveda nima končne destinacije, uk čuječnosti sem vzel kot potovanje, ki ga začenjam vsak dan znova.
In če že omenjam potovanje: med prazniki sem si privoščil kratek oddih, ki sem ga načrtno preživel bolj zavestno in čuječe kot kadarkoli doslej. Dokazal mi je, da je vsako potovanje s poudarkom na čuječnosti ne le bogatejše, temveč tudi bolj transformativno. Vsak trenutek, od vonja jutranje kave do sprehoda pod zasneženimi drevesi ali kratkega pogovora z neznancem …, vse postane priložnost za poglobljeno doživetje novih vtisov, novih krajev in raziskovanje samega sebe. Tako mi je čuječnost prinesla čudovito doživetje in novo spoznanje: nobeno potovanje ne poteka samo zunaj – najbolj dragoceno izkušnjo lahko najdemo v nas samih.
