Reportaža: Hotel Sunrose 7
Razmislek neko zgodnje jutro, o užitkih novega bohinjskega luksuza
Oči odprem sredi noči z jasno potrebo, da moram nujno tja, kamor gre še cesar peš. Je bil pri večerji preveč kakšen kozarček odličnega Sutorja, da bi zmogel spanec do jutra brez prekinitve? Žametno in elegantno rdeče vino s cvetico po zrelih sadežih, tudi slivah, celo marmelado, se je odlično podalo k ješprečku z zelenjavo, ingverjem, pehtranom, hrenom in prekajeno bohinjsko postrvjo. S celo serijo navdihujočih kulinaričnih kreacij nama je chef Jože Godec, prvo ime Sunrosove nagrajene gastronomije, polepšal zaključek aktivno preživetega dneva. Očitno je malce preveč teh dobrot delno zaslužno tudi za to, da se je v mojih možganih pravkar zagnal zgodnji jutranji program.
Spadam med tiste, ki jih prva jutranja svetloba povsem predrami, zato si ob zastrtih zavesah skoraj v popolni temi pot do školjke osvetljujem s telefonom. Prešine me misel, kako bi svetil, če bi ga oddal na recepciji. Lansko jesen je namreč ta hotel svojim gostom, ki so telefonski aparat pustili v hrambi, ponudi dodatne ugodnosti. Moram priznati, da še nisem srečal hotelske prakse, ki bi butično ponudbo digitalnega detoksa pripeljala do tega nivoja. Ampak po nekajdnevnem bivanju tukaj, to filozofijo z Lili že zelo dobro razumeva in lahko dodam, da nama je obema zelo všeč.
Na stranišču mi začnejo, kot običajno v trenutkih med spancem in budnostjo, nekontrolirano preskakovati misli. Pomislim, da Franc Ferdinand sicer ni bil cesar, je bil pa prestolonaslednik. In da je tudi on med temi zidovi najbrž ponoči iskal stranišče, ko je v začetku prejšnjega stoletja z drugimi člani avstro-ogrske kraljeve družine obiskal ta hotel. Predhodnik hotela Sunrose 7 je bil namreč znameniti Hotel Markeš, ki je prav tako užival izjemen ugled in sloves. No, zdaj pa gostijo še naju z Lili, mi uide še ena pametna, pač, uri primerna.
Morda pa ni kriv Sutor, ampak voda, ki sva jo pila zraven. Odlična bohinjska voda, ki bi si jo najraje odnesel domov, če bi se dalo. Pogled na prho me spomni, da me čez tri ali štiri ure čaka njena mrzla osvežitev. Tokrat ne v kozarcu, ampak pod ledeno jutranjo prho po napotkih legendarnega Wima Hofa.
Preden se vrnem v posteljo, na stežaj odprem okno, nato pa se do vratu pokrijem z mehko odejo. Da je iz naravnih materialov, vem, ne da bi mi povedali. Diha, zato se pod njo ne potim. Kar pogreznem se v mehko udobje.
DOBRODOŠLI V SVETU DRUGAČNIH ZASLONOV
Iz ulice ni hrupa, pa tudi v sobi ni nobenega zvoka. Nič ne brni in nobena lučka aparata, ki bi bil na “stand by” nikjer ne sveti. V sobi hotela Sunrose 7 ni TV, ni rutarja, ni hotelskega telefona, radia in elektronske multimedije. Niti minibara, ki bi se mu vsakih nekaj minut prižigal kompresor. Vse to je za hotelsko sobo dejansko dokaj nenavadno. Njihov digitalni detox koncept je odgovor na izziv sodobnega časa, ki ga vse bolj preživljamo pred različnimi zasloni. Ponuja rešitev za težave z nespečnostjo, zdravilo za medsebojne odnose in priložnost za pobeg od vsakodnevnega življenja. Gosta vabi, da zaslon zamenja za knjigo in za potop v samega sebe, površne odnose pa nadomesti s pristnimi občutji realnosti.
Dejansko je hotel v marsičem poseben. Njegova spletna stran ponuja opise in primerjavo sob ne zgolj v smislu kvadrature in opreme, pač pa tudi na katero stran neba je soba obrnjena, kaj lahko vidiš iz njenega balkona, celo kaj lahko na njenem oknu slišiš. Vse sobe v imajo zvočno izolirane stene, vse nudijo pogled na Julijske Alpe, botanični park ali na reko. Tu resnično vedo, da je narava naš največji zaveznik pri iskanju notranjega ravnovesja. Sobe so opremljene z unikatnim pohištvom iz lokalnega, masivnega lesa. V starem delu objekta so urejene v stilu Avstro-Ogrske vile, sodobna razširitev objekta pa nudi tudi takšne, v katerih se srečata moderni in lokalni stil.
Detox omogočata že oprema in arhitektura tega butičnega hotela, saj ustvarjata občutek pristne domačnosti in spontane povezanosti. Tudi restavracija se nahaja v sodobnem, pa vendar domačnem lesenem prizidku, njen zunanji del pa pod stoletnimi kostanji. V veži pozdravlja hotelske goste prijazna ovčka, nedaleč vstran na udoben in bogato založen knjižni kotiček zviška gleda jelen Stanko. Mimogrede: najprej sem mislil, da je knjižnica pri recepciji posledica trendovskega navdiha oblikovalcev, nato pa se je Lili zavzela, da prihajajo številni gostje sem dejansko prebirati knjige. Mnogi se počutijo tako domače, da pridejo kar v copatih.
OBILJE SPROSTITVENIH, KULINARIČNIH IN ŠE KAKŠNIH RAZISKOVANJ
Hotelski velnes Zlata vila nudi sedem elementov sprostitve, simbolno povezanih z naravnimi danostmi okolice: razkošje osvežilnega ledenega slapu Grmečica za knajpanje, masažno kopel iz žlahtnega nerjavnega jekla v odtenku Triglavskih sedmerih jezer, biserno kopel z ioniziranim pokljuškim zrakom, finsko savno, aromatizirano z domačimi bohinjskimi zelišči, bohinjski dež in vroče-mrzlo masažno prho, zvočno terapijo bohinjskih gozdov in ognjeni krst ročno izdelanih lantern. Medtem ko je Lili tiho uživala v masažni kopeli bazena, sem sam vriskal pod ledenim slapom, ki je sledil vroči savni. Bilo je šokantno in seveda sem šel še en krog.
Sunrosova zadnja pridobitev za razvajanje gostov je naravni biodinamični bazen, ki deluje popolnoma brez kemikalij in so ga v začetku tega poletja umestili na rob vrta. Včeraj sva v njem zaplavala še pred zajtrkom, ko se jutranja meglica na vrtu še ni prav razkadila. Najbolj zgodnji gosti so naju sicer opazovali skozi panoramsko steklo restavracije, a se jim, večinoma tujcem, najbrž nisva zdela kaj posebnega.
Ko se pod toplo odejo obrnem na drugo stran postelje, razmišljam, najbrž še pod vplivom odlične večerje, da tudi njihova vrhunska kulinarika ponuja pristen stik z naravo. Čeprav nama je Jože Godec zaupal, da je njegova kuharska filozofija v resnici zelo preprosta – čim manj kompliciranja –, so njegovi krožniki sestavljeni na zanimiv kompleksno-preprost način. In ker jih ustvarja skoraj izključno iz sezonskih in lokalnih sestavin, govorijo zgodbo o najlepšem, kar ponuja narava ta trenutek.
Morda pa v teh zgodnjih urah moje misli o kulinariki ne poganja toliko včerajšnja večerja, kot bližajoči se zajtrk. Opažam, da se hotelskih zajtrkov običajno hitro naveličam: prvo jutro sem očaran, drugo malo manj, tretje jutro se mi že zdi vse enako, četrto pa se mi toži po zajtrku doma. Pri tukajšnjem prvem obroku v dnevu pa se ne rabiš držati nazaj, oziroma bi bilo to skorajda neumno. Včeraj sem ga začel s svežim smutijem iz malin, končal pa dobro uro kasneje z omamno dišečo kavo. Vmes pa raje ne bom povedal, kaj vse sem okusil in pojedel. Ni čudno, da so ob vseh možnih certifikatih odličnosti in trajnostnega ravnanja prejeli tudi certifikat Bohinjsko, ki združuje izdelke in storitve najvišje kakovosti z geografskim poreklom.
Bohinjska Bistrica je izjemno izhodišče za izlete po naravi; z Lili sva se s kolesi zapeljala v dolino Voje, z raftom pa na enkratno doživetje Save Bohinjke. V tej izjemni okolici so svoje navdihe iskale številne literarne legende, med njimi Valentin Vodnik, France Prešeren in Fran Saleški Finžgar. Slovenski novinar in pisatelj Jože Hudeček pa je leta 1967 prav tu, v Bohinju, naredil intervju s svetovno znano pisateljico kriminalk Agatho Christie. Poskušam si predstavljati, kakšni pikantni scenariji so nastajali v njenem briljantnem umu ob pogledu na skrivnostne jutranje meglice nad Bohinjskim jezerom. Tisto leto je v rekordnem času napisala in izdala roman Neskončna noč, v njem je protagonist Michael Rogers med drugim izjavil: “Zjutraj sem se zbudil srečen. Saj poznate tiste dni, ko se zdi, da je vse na svetu prav.”
Ko se nad Bohinjsko Bistrico dela novi dan tudi mene prebujajo take misli. Ampak dejansko še nočem biti prav zares buden in se prepustiti dnevu. Še vedno se ne morem znebiti misli na njihov digitalni detox.
POZDRAV IZ PARADIŽA V JUTRU RAZKOŠJA
Odmik od elektronike, zaslonov, stresa. Ph! Na prvi pogled se to ne zdi kdo ve kaj posebnega, pa vendar? Ne da se zlahka odreči instant udobju sodobnega življenja. Vsem nam je za hitri odklop najbrž prva izbira kavč in na kavču paše v roko mobitel, kajne? Ni ga tako preprosto izklopiti in pozabiti nanj. Še nedavno tega kosa elektronike sploh ni bilo, zdaj pa je v njem naše znanje, pol življenja in skoraj vso druženje.
Pa tudi ko potrebuješ nekaj tolažilnega, da pomiriš dušo, je prej na vrsti sladoled, kot pa naravni in zdravi smuti. Za tisto, kar nas dejansko podpira, se moramo v sodobnem svetu očitno malo potruditi. V Sunrosu so te odločitve lažje. Tu častijo nove vrednote. Vabijo, da odklopiš zaslone in tudi ponudijo nekaj namesto tega. Krepijo novi luksuz, ki se ne kaže v zlatih kljukah, ampak v povezovanju s sabo, z ljudmi in naravo.
Zdi se, da ob vseh teh mislih nisem niti za hip zadremal, a ko znova odprem oči, kaže ura že nekaj čez šesto. Čeprav je to ura, ob kateri običajno vstajam, vseeno še poležim. Pomislim na obilje in blagostanje, ki sem ju deležen, in začutim hvaležnost za to, kjer se nahajam. Ko vstanem, se čutim naspanega in prerojenega.
Najbrž je Lili že končala z meditacijo, pripravlja prostor za jogo in me čaka, da zmešam ajurvedski napitek iz limone, ingverja in kurkume. Sledila bo joga, pa hladna prha, zatem vrhunski bohinjski zajtrk in na koncu še odlična jutranja kavica! Zame – dvojni espresso! Včeraj sem našel podatek, ki me je spravil še v posebej dobro voljo: da gostje tega hotela v povprečju užijejo 3,4 skodelice odlične kave na dan! Jaz te statistike zagotovo ne bom poslabšal, jo bo pa nedvomno Lili, ki daje prednost čaju. Morda bo zajtrku sledila najina stara debata, kateri od teh dveh napitkov je bolj koristen, v kateri na koncu zmeraj džentelmensko popustim. (Čeprav je popolnoma jasno, kdo ima prav!)
Poravnam zavese in zastanem ob pogledu skozi okno. Kraj se prebuja v vsej svoji lepoti. Poletja je konec in stoletni kostanji ob hotelu se že barvajo v jesenske barve. Njihove veje vsak dan bolj prepuščajo sončne žarke in begajoče tančice belih jesenskih meglic. Odpadajoči listi, ki so vso poletje dajali blagodejno senco gostom Kavarne pod kostanji, me spomnijo, da v življenju ne smemo zamuditi prav ničesar. Številni končajo v žuboreči Belici, ki teče mimo hotela, in zgodnejesenske pozdrave tega paradiža odnaša kdo ve kam. Najbrž vsaj do Save Bohinjke, v katero se izliva pod Ajdovskim Gradcem, morda še dalje, tja do Save. Pride kakšen tudi do Donave, morda do Črnega morja? Zamislim si, da to uspe vsem. Ko smo povezani z naravo, ko se zavemo, da skriva neskončno modrost in pravo obilje, je vse mogoče.
